»Če je Triglav najvišja in s pripovedkami najbolj bogata gora v Julijskih Alpah, Suhi plaz (Škrlatica) najbolj divja, Jalovec najdrznejša, Mangrt najslikovitejša, Razor najbolj odlična, Viš najbolj bleščeča, Kanin najbarvitejša in najbolj nenavadna, potem je Montaž največji in najmogočnejši…..« Tako je drugo najvišjo goro Julijskih Alp opisal Julius Kugy (1858 – 1944), ki se je prvi povzpel na Montaž 24. avgusta 1902. Bili so štirje, ki so opravili prvenstveni vzpon po severni steni – po smeri, ki se še sedaj imenuje Kugyjeva: Kugy, njegov plezalski kolega dr.Bolaffio ter vodnika Jože Komac iz Trente in Ojcinger iz Ovčje vasi.
                                                                                             ***
Po ozki, strmi, a zelo slikoviti cesti smo se z Nevejskega sedla (s skoraj že pozabljenim slovenskim imenom V žlebeh) pripeljali na planoto Pecol (1502 m). S parkirnega prostora smo se mimo koče Brazza povzpeli na cvetoče pašnike, ki se razprostirajo vse do spodnjega roba skalnih sten. Tu sta se skupini ločili.
Druga skupina se je napotila na 2420 m visoki Špik Hude police, prvo skupino pa je pot vodila čez pašnike, mimo Škrbine (2201m), od koder pogled seže v zahodne globeli Klapadorije, na melišča visoko pod Montaževimi južnim ostenjem. Vso pot so nas spremljali žvižgi svizcev in radovedni pogledi kozorogov, ki so se pasli ob robu melišča. Dobrih sto metrov više smo stopili v skale. Zdaj je šlo pa zares. Nadeli smo si varovalne komplete in čelade ter »vklopili pogon na vse štiri«. Žičnih vrvi in klinov ni bilo prav veliko, še največ železja je v dobrih 60 m visoki Pipanovi lestvi, ki nas je preko navpičnega skalnega praga pripeljala na enega najlepših grebenov v Julijcih. Še dobre pol ure in stopili smo na vrh (2753 m), označen z železnim križem in zvončkom »za gorniško srečo«, postavljenem v spomin tržaškemu alpinistu Riccardu Deffarju. Občutki in razgledi so bili nepopisni. V daljavi so nas pozdravljali Triglav, Jalovec, Mangart, dolgi greben Kanina, vrhovi Karnijskih Alp, Visokih Tur, Dolomitov,…pod nami so ležale doline Dunja, Zajzera, Reklanica,….pogled je segel vse do morja….
Sonja Kostevc