Letos smo ponovno taborili na Slatni. Kot po navadi je bilo tudi tokrat zelo, zelo lepo. Bilo nas je skupno 14 udeležencev, najmlajša dva sta štela po 8 let, najstarejši 72 let. Bili smo vsak dan na turah, saj je bilo lepo vreme. Obiskali smo: dvakrat Martuljške slapove, bili na planini Pecol in na Špiku Hude police ter pri Mangartskih jezerih;  obiskali smo Višarje in šli na Kamnitega lovca, iz Planice smo šli v Tamar in nato na Sleme in Slemenovo špico ter se z Vršiča vrnili v Kranjsko goro z avtubusom; obiskali smo Tromejo in se sprehodili daleč v Italijo in v Avstrijo; z avtobusom smo se peljali do odcepa za izvir Soče in obiskali izvir Soče in šli skozi Zadnjo Trento do prelepih Zapotoških slapov; za konec pa smo šli še na Ciprnik in Vitranc, od koder smo se z sedežnico vrnili v Kranjsko goro. Malce smo raziskovali tudi Malo Pišnico, vendar so nas domačini odvrnili od resne ture. Da o daljših sprehodih do skakalnice velikanke in potoka Bele vode niti ne govorimo, kajti to so bile ture za pred spanjem, kadar smo imeli pozno kočerjo: to sta združena obroka kosilo in večerja. Kuhali smo odlično, skratka imeli smo se lepo, pa tudi zabavno. Moški del tabora je poskrbel, da smo se smejali starim in novim šalam. Žal pa je skoraj dvakrat obvisel na bližnjih smrekah, ko so ženske pekle palačinke. Takole za vsak primer, so dejali,  je varnostna razdalja pač zelo priporočljiva (ne samo v prometu). Vidimo se naslednje leto v taboru. Tisti, ki še oklevate, zberiite pogum in se nam pridružite.