Petek, 27.8.2010. Mi smo že srečno nazaj doma. Bilo je lepo, zanimivo in pestro in prehitro je minilo taborniško življenje. Tudi vreme nam je služilo. Res pa so se danes ob odhodu že kazale napovedane vremenske napovedi.

Prve tri dni nas je bilo 17 udeležencev v taboru, potem pa so začeli počasi odhajati stari in še počasneje prihajati novi. Vseh 6 dni pa smo vsi vztrajno hodili naokrog in si ogledali planinske cilje, ki jih še nismo videli ali pa jih nekateri že dolgo nismo videli. GALERIJA SLIK je sestavljena tako, da vodi skozi ves teden in prikazuje zanimivosti tabora in pohodov. Seveda so pri slikah tudi kratki komentarji, ki povedo več kot to poročilo. Upamo, da boste uživali ob gledanju, kajti mi smo v živo zares uživali.

Na svidenje prihodnje leto, ko načrtujemo prijetne spremembe v načinu taborjenja.

Prusikov vozel na Hochfeilerju

Gremo na Hochfeiler. Neznano. Gora nekje tam na Tirolskem, na meji med Italijo in Avstrijo. 3510 m. Lahko dostopna, nenevarna, s čudovitim razgledom. Opisi prepričajo k odločitvi za odhod. Bilo je zarana zjutraj zadnjega julijskega dne, ko smo butali svoje rukzake v bunker avtobusa. Kar lepo število se nas je nabralo, ni bilo praznega sedeža. Pogreznili smo se vase, nemo gledali skozi okno, brzeč proti zahodu. Bilo je po dežju, vse je bilo mokro, oblaki so se pa trgali in vedeli smo, da se peljemo proti lepemu. Vremenu in doživetju. Karavanke, Beljak, Spittal, šele nekje okoli Lienza, se zdi, se je naredil dan. V tistem, ko smo zavijali proti Južni Tirolski nekako ni bilo logično, zakaj v to smer. Prestopimo mejo, ki to več ni, smer Bruneck, Brixen. Takrat že čisto čuječi občudujemo lepo pokrajino z vršaci, lepe, velike domačije, vse kot iz škatlice. Nikjer okoli njih odvečnega balasta. Pa rože, veliko rož. Občutek pa imaš, da si v Avstriji. Kajti vsi napisi so v nemščini, italijanščina se sramežljivo skriva pod njimi. Le tablice na avtomobilih govorijo, da smo v Italiji. Pa še te nekako plaho sprašujejo: „Saj lahko, ali ne?“. Dobro so se tile Tirolci postavili zase, za svoj rod, jezik. Administrativno je stvar navidezno rešena, samo ljudi s svojimi željami in ponosom se pa na ta način ne da.
Po Brixenu zavijemo nazaj proti severu, vozimo po lokalni cesti vzporedno z avtocesto za Brenner. Dolina se oži, cesta se vzpenja. Potem pa ne gre več. Prispeli smo. Vse okoli nas hribovje, večinoma poraslo s travo. Lepo je. Jutro je še sveže, nebo pa brez oblačka. Kar na hitro se preobujemo, poberemo svoje stvari in se v koloni odpravimo. Sprva po cesti in po dobre pol ure zavijemo na planinsko pot, ob gorskem potoku, potem više, na senožeti. Pot je mestoma kar blatna. Kolona se počasi trga. Nekateri nergajo. Kot vedno. Svet se odpira. Levo in desno od nas strma pobočja, ki se izgubljajo v grapi.
Tri ure in pol in smo v koči. Lepa, prostorna, čista. Na 2700 m. Tu počijemo, se okrepčamo. Se zdi, da klanec ni bog ve kaj, vendar utrujenost je že tu. Treba pa bo naprej. Cilj je še visoko. Nekateri se odločijo, da ne gredo naprej. Tudi prav. Takoj nad kočo so kar neke zajle in klini, ki se kar hitro končajo. Pot se valovito vzpenja, valovito, vendar vztrajno .Okolica se spreminja. Trave ni več, samo neki skrilavci se nam motajo pod nogami. Gora je v enem samem skrilastem kamenju, motno sive barve. Drugače je kot v Julijcih, ki so beli in je grušč. Kolona se zopet trga. Smo že kar visoko, srce tolče in v sapniku nekaj piska. Kar nekam pusta je bila tista siva, skrilasta pot, ki ji ni bilo videti konca. Končno smo le prilezli na greben, ki je še siv, z mokrim snegom med skalami. Sledimo grebenu, ki se postavi pokonci in čisto na koncu, vrhu, je križ. Naš križ. Do tja treba. Problem. Vse je v novozapadlem snegu. Prav na vrhu je opast, ki kot nekakšen val, prelomljen visi nad dolino. Do našega križa je pa le rob. No, stvar rešijo naši mladi alpinisti. Napeljejo nam vrv, pritrdijo na križ, fiksirajo na kline. Nekateri še vedno skeptični: „Bo to držalo, je vse skupaj varno?“ „ Brez skrbi, vse je povezano s Prusikovim vozlom!“ „ Dobro, saj temu vozlu itak zaupamo, samo kaj je s tem klinom, ki je na koncu vozla?“ „No, ja. Ta klin je pa res že slab!“ Smeh. Pa vseeno gremo. Z eno roko za vrv rinemo v tisto strmo špico, korak po korak, utrujeni, sopeč, do križa. Tam je prostora za pet šest ljudi. Vse je le ena bela špica, okoli nas pa gore, ki jim niti ne vemo imena. Prepoznamo le Marmolado ter Piz Boe. Potem počasi zlezemo dol, eden za drugim, utrujeni, potešeni, zadovoljni, zavedajoč se, da za nas, navadne pohodnike, planince, ni bilo to kar ena mala malica. Bilo je 3510 m s snegom, štrikom in Prusikovim vozlom. Hej, to pa je bilo nekaj. Se vidimo!
Miro Četrtič

(P.S.: 552 fotk so prispevali: Družina Poznič, Dejan Gošek, Edi Mirt, Miro Četrtič, Ana Bogovič, Albertina Županc, Boštjan Marjetič.  

         Turo so vodili: Boris Kerle, Boštjan Marjetič, Simon Poznič, Gregor Umek in Klemen Hlebec).

»Na Roblek bom odšel, bom ljub'co s sabo vzel« pravi Avsenikova pesem. Na Roblek smo odšli tudi udeleženci izven abonmajskega izleta PD Bohor. Nekaj je bilo med njimi takih, ki so se držali priporočila Avsenika in s seboj v hribe popeljali svoje ljubice, žene. Vseh pa nas je bilo 27. Kar nekaj nas je bilo takšnih, ki so ta del slovenskih gora obiskali prvič. Zjutraj, ob 5. uri, smo se z avtobusom popeljali proti Ljubljani in naprej v dolino Drage. Že na avtobusu je Tončka s svojim pecivom poskrbela za zgodnji zajtrk. Dogovorili smo se, da se razdelimo v dve skupini. Prva je hitela na vrh s pospešenim korakom, saj je hotela še na vrh Begunjščice, druga skupina se je odločila, da se povzpne le do Robleka. Jutro je bilo čudovito, skorajda brez oblačka. Do Robleka smo hodili po senčni, gozdni poti. Od Robleka naprej pa se je pot vila med kamenjem in travo. Potrebno je bilo paziti na vsak korak, saj so bila tla spolzka. Prejšnji dan je namreč deževalo. Na vrhu Begunjščice nas je pričakala megla, ki pa se je razkadila, še preden smo zapustili vrh. Lahko smo občudovali prelep pogled na bližnji Stol in Vrtačo na eni strani, na drugi strani pa Blejsko jezero in okolico. Ko smo se vrnili do Robleka, je bilo tam že zelo veselo. Igral je ansambel, pekli so se čevapčiči, plesalci so se drenjali na plesišču. Našli smo se z ostalimi udeleženci naše odprave in se na soncu martinčkali. V dolino smo se vrnili z lepimi vtisi. Da pa ne bi domov prišli lačni, smo se ustavili še v gostilni Pri Jožovcu. Preživeli smo lep nedeljski dan v prijetnem planinskem okolju. (Ana Bogovič)
 

Manjša skupina pa jo je ubrala čez Luknjo v Zadnjico. Hecno? Resno!

Sobota je kazala dobro, ko smo krenili iz Posavja. Bolj ko smo se bližali Gorenjski, bolj je bilo oblačno. Tam za Jesenicami pa se je vreme malo popravilo in nam vlilo upanja na dober zaključek dneva. Bilo nas je 35 in vsi smo v dobrih dveh urah prišli na 1745 m visoki vrh Ciprnika in se nato vračali v dolino preko Vitranca. Žal sedežnica v dolino ni vozila, zato smo jo korajžno mahnili peš. Nekje nad Kranjsko goro pa je delala druga (tro)sedežnica, ki povezuje sankališče z dolino. Nekaj naših junakov se je seveda prisankalo v dolino (škoda, da nimamo teh posnetkov - morda se kdo najde in nam jih pošlje). Sicer pa naj slike v galeriji govore o naši turi, s katero smo bili zelo zadovoljni. Prezadovoljni smo bili tudi z razgledi. Tistih nekaj dežnih kapelj smo pa itak že pozabili. Ah, kaj bi gledali na take malenkosti ...

Srednji Velebit 19. in 20. junija 2010, drugič, toda drugače

Odhod avtobusa s Senovega je bil v soboto ob 4.30 uri. V Krškem smo pobrali še zadnje planince ter krenili na avtocesto in proti mejnemu prehodu Obrežje. Pot smo nadaljevali mimo Zagreba, Karlovca, Otočca do Gospića, kjer se nam je pridružila naša hrvaška vodička Halima. Po prihodu v Baške Oštarije smo se nastanili v kampu. Sledila je malica in priprava na pohod. Z avtobusom smo se odpeljali do štiri kilometre oddaljenih Oštarijskih vrat, kjer je bilo izhodišče za naš pohod. Pred tem smo se povzpeli še na razgledno točko ˝Kubus˝ od koder se razprostira pogled na Karlobag in otok Pag. Opogumljeni zaradi ugodnih vremenskih razmer smo krenili na zastavljeno pot.

Najprej smo se povzpeli na Butinovačo (1127 m) ter se nato po njenem zahodnem pobočju spustili do parkirišča, kjer nas je že čakal avtobus za kasnejši povratek v kamp. Po krajšem postanku smo pot nadaljevali po ˝Premužićevi stazi˝, kjer se nam je ves čas ponujal razgled na otok Pag in morje. Vodička Halima nas je ves čas opozarjala na prisotnost kač. Prispeli smo do vznožja Bačič Kuka (1306 m), nekaj planincev je tu tudi počakalo. Proti vrhu je postala pot vse bolj zahtevna, saj si je bilo potrebno pri hoji pomagati z rokami. Osem planincev se je povzpelo na sam vrh. Vračali smo se po drugi poti, saj smo prečili Kuk od Visibabe (1160 m) od koder smo zopet lahko občudovali pogled na morje in vrhove Severnega in Srednjega Velebita. Do avtobusa smo se vrnili po ˝Premužićevi stazi˝. Sledila sta postanek in okrepčilo pri Halimi ter nato večerja v hotelu Velebno v Baških Oštarijah. Preostanek večera smo preživeli v kampu, kjer se je dogodilo tudi bližnje srečanje s kačo v eni izmed postelj.

V nedeljo zjutraj je bil predviden ob 7. uri pohod na Ljubićko Brdo (1320 m), vendar je bila na koncu soglasno sprejeta odločitev, da se že dopoldne odpeljemo v Karlobag in se okopamo v morju. Po morskih užitkih je sledila pot domov. Vmes smo se ustavili še v vasi Smiljan, rojstnem kraju Nikole Tesle in si ogledali spominski center posvečen njegovemu življenju in delu. (Boštjan Kozole)

Mladinski odsek - zimovanje na Veliki Planini

Medtem, ko sončni žarki že nakazujejo poletje, kratek skok nazaj v letošnjo zimo. Na fotografijah lahko vidite utrinke z zimovanja na Veliki Planini, ki ga je mladinski odsek organiziral v februarju. Podaljšan vikend od 6. do 8. februarja smo izkoristili za skok na sneg. V prelepi zimski idili planšarskega naselja, v zavetju tople koče Planika ter ob pohajkovanju po planini so nam trije dnevi hitro minili. Ob toplih dnevih, ki se bližajo, je pogled na bela pobočja prijetna osvežitev. ( Damjan Omerzu)

Goteniški Snežnik, z 1290 m nadmorske višine, je danes najvišji vrh na Dolenjskem. Dokler je bilo to območje še zaprto za planince, turiste in druge obiskovalce, je med planinci veljala trditev, da je Kum najvišji vrh na Dolenjskem. Kakorkoli že, planinci PD Bohor-Senovo smo se 10.4.2010 z manjšim avtobusom odpeljali mimo Kočevja in Koč. Reke do Gotenice. Od tam smo krenili na pohod. Sprva so nas spremljale kratkotrajne dežne kaplje, toda bolj ko smo rinili proti vrhu, vse bolj so se tudi meglice razgrinjale. Radovedno smo med potjo oprezali za kakšnimi rjavimi smrčki, vendar razen odtisov šap in kakcev nismo doživeli nobenega srečanja "tretje" vrste. Tudi sestop z najvišjega vrha, ki ni bil lahek spričo visokega snega in snežnih zametov, nam ni vzel poguma in dobrega razpoloženja. Veseli in dobro razhojeni smo se vrnili do avtobusa, ki nam je prišel precej daleč naproti. Tega smo bili še posebno veseli, saj smo bili mokri od snega, ki ga tam gor že pošteno preganjajo zvončki. Pomlad pa v zraku  ...

Valentin je že od nekdaj prvi Spomladin, ki ima ključ od korenin.  V teh časih pa pravijo, da je to skomercializirani praznik ljubezni. Mi pa trdimo, da je praznik vseh dobrovoljnih in veselih, pa kdorkoli ali karkoli že razveseljuje naša srca.

V Kozjem smo se spet zbrali vsi, ki smo zaljubljeni v Bohor - v njegove širne gozdove in neštete poti. Okrog 350 nas je bilo in smo jo mahnili na že 16. Valentinov pohod. Da je simpatija obojestranska nam je Bohor dokazal, saj se je posebej za nas odel v prelepo zimsko idilo. Upamo, da smo jo malo pričarali na fotkah, ki jih objavljamo. Toda, dlje časa ko smo hodili, bolj veselo je postajalo. Le kje je ostala utrujenost? Morda so jo pregnali naši vrli fantje (predsednik, podpredsednik in vodniki PD Bohor), ki so navsezgodaj zjutraj vse od Vetrnika pa okrog Oslice in čez Brst ter pod Debelim vrhom  vse do planinske koče v visokem snegu in zametih utrli gaz, po kateri se je vila dolga kolona. V tej koloni so bili najbolj številni Posavci in Kozjanci, pa Litijani, Zasavci, Celjani, Slovenjgradčani in še bi lahko našteli nekaj krajev od koder so prišli planinci na ta pohod. Posebna zahvala velja tudi zimskim službam, ki so vzorno očistile ceste, da so naši avtobusi varno pripeljali pohodnike na cilj in nato v dolino. Vsi pohodniki se tega niso poslužili, imeli pa so možnost. Posebna zahvala gre tudi soorganizatorju Turističnemu društvu Kozje, ki je s Pekarno Resnik prispevalo medena srca in krofe, gospod župan Kozjega pa je tako kot vsako leto, tudi letos osebno spremljal pohodnike.

Vidimo se naslednje leto, vmes pa pridno obiskujmo Bohor! Planinski pozdrav PD Bohor Senovo

V soboto, dne 23.1.2010, smo se odpeljali z avtobusom do razvalin medijskega gradu pri Izlakah. Od tu smo potrebovali 1.40 ure do Zasavske gore in nato še uro in dvajset minut do Vač. Tam nas je čakal naš avtobus in nas popeljal še do Geossa. Ravno prav smo si odpočili, da smo lahko hitro stopili še na vrh Slivne. Tisti, ki zbirajo žige za ZPP in Križem-Kražem so ta dan "pobrali" 3 žige. Pa to ni najvažnejše: kljub zimskemu vremenu smo se imeli lepo!

Vodnik Boštjan Kozole

Na Šmohor smo šli peš iz Laškega in nato najprej na Malič in nato v kočo. Ni nas bilo prav veliko, smo se pa kljub temu imeli zelo lepo na zadnjem izletu v letu 2009. Na svidenje v letu 2009. Program za leto 2010 je že objavljen v naših treh oglasnih omaricah in na spletni strani.

Srečno novo leto 2010 vam želi

Komisija za izletništvo

Ni bilo zadosti prijav - najbrž zaradi trgatve, zato je bil pohod na Dobrčo odpovedan. Namesto tega so bili pohodniki povabljeni na Zasavsko goro. Udeležilo se pa nas ni preveč, zato nas je vlak ob 7.uri in nekaj minut čist komot odpeljal do Save in nato pobral zvečer ob pol sedmih v Kresnicah. Vmes pa smo se imeli fajn v lepem sončnem vremenu. V dveh slabih urah smo prišli čez Tirno na Zasavsko goro, kjer smo bili v planinski koči zelo lepo sprejeti in še lepše postreženi. Medklic - zaprto imajo ob ponedeljkih in sredah. Po ogledu tamkajšnje cerkve in njene okolice smo nadaljevali pot na Vače in tja prispeli v uri in pol. Tudi tu je bil lep sprejem v gostilni Mrva. Po okrepčilu smo pohiteli še na GEOSS. Tukaj so nas pa nasploh presenetili z lepo in prijazno postrežbo, za povrh pa ponudili še ogled začasne razstave ročnih del DIV Zagorje. Vreme nas je služilo ves čas poti in pohod je minil brez nezgod. V Kresnice smo prišli nekoliko prezgodaj, zato smo začasno zatočišče poiskali v tamkajšnjem bifeju Štalca. Škoda, da vas ni bilo zraven. Pa se kdaj drugič. Lep pozdrav M.K.

Jerebica ali meter sonca

"Stopite še malo naprej. Tudi mi hočemo na sonce", so se oglašali nekateri v koloni dvajseterice, ko so nekje tam pod Krivim robom čakali, da se vse skupaj premakne. Prav zoprno je vleklo doli od Jezerske doline, oni bolj zadaj pa prepoteni z nejevoljo zrejo na one, ki spredaj stojijo na soncu. "Dobro, dobro, že gremo, vendar je tu samo za meter sonca" je bil odgovor in že so izginili za robom v strm žleb.
Nekako tako je bilo na našem hribolazenju po Jerebici. Nekoč je nekdo dejal, da ko se odpravljaš v planine, pojdi v slabem vremenu od hiše. S skepso razmišljaš o tej trditvi, ko ponoči poslušaš, kako lije, pa zjutraj, ko se pakiramo v avtobus, tudi ni veliko bolje. Temačno je bilo z nevihtnimi oblaki. Dobra dvajseterica nas je potem z optimizmom odbrzela proti Gorenjski - cilj Jerebica. Že od Kranja naprej so se megle že redčile, na Jesenicah pa se že kaže nebo v modrini. Bomba! Kranjska Gora, Rateče, proti Trbižu... Pri Fužinah zavijemo levo v hrib. Belopeška jezera. Spodnje in zgornje. Vsujemo se iz avtobusa. Fotoaparati šklocajo, iščejo motive. Jezero modro, mirno in Mangart ima v njem svojo podobo. Sprehodimo se še do zgornjega jezera. Zdi se, kot v velikem amfiteatru. Vse okoli stene. Mangart, Poldnik, Bukovnik, Huda škrbina, Vevnica, čisto na levi Ponce. Tja se tudi zapodimo. Ne čisto na vrh, samo do koče Luigija Zacchija, ki je na višini 1380m, pod Veliko Ponco. Pot je mestoma kar zoprna, kajti voda dere iz skalovij, hudourniki so polni peneče se vode. Pri koči pa je prijetno, vse tiste stene so nam še bolj na dlani. Vračamo se okoli po cesti. Prijeten sprehod, nekakšno ogrevanje za pohod, ki bo naslednji dan.
V avtobus, skozi Trbiž, Rabelj, preko Predela v Log in v Možnico. Bilo je že krepko popoldan, ko s polnimi rukzaki rinemo po gozdni poti nekam gor v kot in skoraj butnemo v nekaj, kar tam nismo pričakovali. Karavla. Bivša. Sedaj se gredo turizem. Vse skupaj ždi sredi jase, pod ostenjem 2125 visoke Jerebice. Stavba je kockaste oblike v dveh nadstropjih in dvema stražnima stolpoma na dveh vogalih. Vse to je še iz časov, ko so nam govorili, naj bomo rajši doma, pa tudi onim preko niso dovolili, da bi prišli na obisk. Lepo po cesti prosim, ne čez podrte bukve. No, tu smo prenočili. Sprejem je bil prijazen, jota okusna in dovolj jo je bilo- še za zajtrk. Preden smo se porazgubili po sobah, smo se dolgo v večer zadržali zunaj ob klepetu, pivu in vedno dobrodošlih vicih, ter pričakovali polno luno, da se je skobacala izza Svinjaka.
Jutro. Kot umito nebo z izrazito bleščečimi zvezdami in luno, ki se je že spuščala proti robu Kanina. Sliši se samo šumenje Možnice v grapi. Popolnoma se zdani, ko molče stopamo skozi bukovje po dolini Možnice. Pot se le nalahko vzpenja, potem pa nekako brez pravega prehoda gor in še gor, pa že kar v zajle. Zasopemo. V vsem tistem zaslišimo glasen pok, da kar zdrznemo. Nekdo je streljal tam nekje pod Policami, nasproti nam. Kako blizu sta si vsa ta idila in pa realnost. Kosovel: "Strel v tišino, droben curek krvi in brinovka obleži, obleži."
Po vsem tistem le prigrizemo ven iz bukovja in po poteh polnih grušča, na vrh Jezerskega sedla (1720 m). Pot zavije na italijansko stran. Piha. Mestoma je spolzko, tudi zrnati sneg je še ponekod. Tako kar nekaj časa, ko ugledamo vrh. Saj bo! Ne, ne bo! Pot se obrne navzdol, pa okoli, pa zopet navzgor. Mimo našega vrha. Tako kar nekajkrat, ko se izza nekega roba le pokaže. Vsa v soncu. Potem vrh. Dobre štiri ure. Dobri smo, ugotavljamo. Zmečemo rukzake v travo. Sedemo in samo gledamo. Pravzaprav se obračamo kot vrtavke okoli sebe. Prav pred nami Mangart in Jalovec razkazujeta svojo mogočnost, pa Loške stene; tam na vzhodu Krn gospodari nad svojo skupino. Tu pred nosom sta Rombon in Kanin, proti zahodu je skupina Špikov, Špic, ki so zbrani okoli Viša in Montaža (ki je tudi Poliški Špik). Tam naprej v daljavi Dolomiti. Morje? Da, tudi morje je videti proti jugu. Mi pa sedimo tam na vrhu polnem sonca. Uživamo popolnoma sproščeni. Tukaj ni samo en meter sonca. Sonca je dovolj. Zunaj in znotraj nas.
Kasneje, doli v dolini, ko je avtobus zavil v dolino Soče, smo rahlo utrujeni zrli v vršace, ki smo jih zapuščali in ugotavljali, da smo zmagali na celi črti. Do naslednjih izzivov.

Miro Četrtič
 

Letos smo ponovno taborili na Slatni. Kot po navadi je bilo tudi tokrat zelo, zelo lepo. Bilo nas je skupno 14 udeležencev, najmlajša dva sta štela po 8 let, najstarejši 72 let. Bili smo vsak dan na turah, saj je bilo lepo vreme. Obiskali smo: dvakrat Martuljške slapove, bili na planini Pecol in na Špiku Hude police ter pri Mangartskih jezerih;  obiskali smo Višarje in šli na Kamnitega lovca, iz Planice smo šli v Tamar in nato na Sleme in Slemenovo špico ter se z Vršiča vrnili v Kranjsko goro z avtubusom; obiskali smo Tromejo in se sprehodili daleč v Italijo in v Avstrijo; z avtobusom smo se peljali do odcepa za izvir Soče in obiskali izvir Soče in šli skozi Zadnjo Trento do prelepih Zapotoških slapov; za konec pa smo šli še na Ciprnik in Vitranc, od koder smo se z sedežnico vrnili v Kranjsko goro. Malce smo raziskovali tudi Malo Pišnico, vendar so nas domačini odvrnili od resne ture. Da o daljših sprehodih do skakalnice velikanke in potoka Bele vode niti ne govorimo, kajti to so bile ture za pred spanjem, kadar smo imeli pozno kočerjo: to sta združena obroka kosilo in večerja. Kuhali smo odlično, skratka imeli smo se lepo, pa tudi zabavno. Moški del tabora je poskrbel, da smo se smejali starim in novim šalam. Žal pa je skoraj dvakrat obvisel na bližnjih smrekah, ko so ženske pekle palačinke. Takole za vsak primer, so dejali,  je varnostna razdalja pač zelo priporočljiva (ne samo v prometu). Vidimo se naslednje leto v taboru. Tisti, ki še oklevate, zberiite pogum in se nam pridružite.

Skupinica 5 planincev in 2 planink se je 8.8.09 odločila, da ne gre na Triglav z glavno skupino, ampak da opravi predturo na Kriške pode in tako pripravi teren za leto 2010.

Rečeno - storjeno, celotno zgodbovam ponujamo v sliki in besedi. 

Mladinski planinski tabor

Planinsko društvo Bohor Senovo je ponovno gostovalo pod gorami. Med 18. in 25. julijem 2009 je 45 mladih udeležencev in članov vodstva postavilo šotore v čudoviti dolini Kamniške Bistrice in tam preživelo teden dni. Osvojili smo Brano, Grintovec, Veliko planino, potepanja pa so se odvijala tudi po sami dolini. Poleg potepanj v okolici pa se je veliko dogajalo tudi v taboru. Od odbojke, badmintona do planinske šole, spuščanja ob vrvi, hoje po gurtni, umetniških delavnic, orientacijskega tekmovanja, nepozabnih večerov ob ognju… Po vseh teh dejavnostih se je prilegla ohladitev v hladnem gorskem potoku in poležavanje v senci s pogledom na mogočne gore.
Teden dni je hitro minil, a kmalu bo spet nova priložnost za obisk novih dolin in novih vrhov.
(Damjan Omerzu)

Letos smo se v Komisiji za izletništvo odločili, da bi šli na Triglav malo drugače kot zadnjih 20 let ali več, ko smo vedno naskakovali Triglav s Pokljuke. Rečeno - storjeno!  Zelo hitro je bilo prijavljenih  35 udeležencev, od katerih jih je 30 šlo po Tominškovi poti na Kredarico in je še isti dan stopilo na naš najvišji vrh kar 28 udeležencev. Vzpon in povratek v dolino po dveh dokaj zahtevnih poteh je potekal varno, za kar so poskrbeli vodniki in organizator. Kako je bilo lahko razberete iz fotografij in komentarjev k njim. Res je bilo lepo, da že dolgo ne tako.

Drugi del skupine pa je šel čez Sovatno na Pogačnikov dom na Kriških podih, toda to je že druga zgodba, ki sledi.

»Če je Triglav najvišja in s pripovedkami najbolj bogata gora v Julijskih Alpah, Suhi plaz (Škrlatica) najbolj divja, Jalovec najdrznejša, Mangrt najslikovitejša, Razor najbolj odlična, Viš najbolj bleščeča, Kanin najbarvitejša in najbolj nenavadna, potem je Montaž največji in najmogočnejši…..« Tako je drugo najvišjo goro Julijskih Alp opisal Julius Kugy (1858 – 1944), ki se je prvi povzpel na Montaž 24. avgusta 1902. Bili so štirje, ki so opravili prvenstveni vzpon po severni steni – po smeri, ki se še sedaj imenuje Kugyjeva: Kugy, njegov plezalski kolega dr.Bolaffio ter vodnika Jože Komac iz Trente in Ojcinger iz Ovčje vasi.
                                                                                             ***
Po ozki, strmi, a zelo slikoviti cesti smo se z Nevejskega sedla (s skoraj že pozabljenim slovenskim imenom V žlebeh) pripeljali na planoto Pecol (1502 m). S parkirnega prostora smo se mimo koče Brazza povzpeli na cvetoče pašnike, ki se razprostirajo vse do spodnjega roba skalnih sten. Tu sta se skupini ločili.
Druga skupina se je napotila na 2420 m visoki Špik Hude police, prvo skupino pa je pot vodila čez pašnike, mimo Škrbine (2201m), od koder pogled seže v zahodne globeli Klapadorije, na melišča visoko pod Montaževimi južnim ostenjem. Vso pot so nas spremljali žvižgi svizcev in radovedni pogledi kozorogov, ki so se pasli ob robu melišča. Dobrih sto metrov više smo stopili v skale. Zdaj je šlo pa zares. Nadeli smo si varovalne komplete in čelade ter »vklopili pogon na vse štiri«. Žičnih vrvi in klinov ni bilo prav veliko, še največ železja je v dobrih 60 m visoki Pipanovi lestvi, ki nas je preko navpičnega skalnega praga pripeljala na enega najlepših grebenov v Julijcih. Še dobre pol ure in stopili smo na vrh (2753 m), označen z železnim križem in zvončkom »za gorniško srečo«, postavljenem v spomin tržaškemu alpinistu Riccardu Deffarju. Občutki in razgledi so bili nepopisni. V daljavi so nas pozdravljali Triglav, Jalovec, Mangart, dolgi greben Kanina, vrhovi Karnijskih Alp, Visokih Tur, Dolomitov,…pod nami so ležale doline Dunja, Zajzera, Reklanica,….pogled je segel vse do morja….
Sonja Kostevc

V soboto 27.6.2009 smo se s Senovega z avtobusom, na katerem je bilo 46 planincev odpravili na Hrvaško proti Južnemu Velebitu. Končni cilj je bil Nacionalni park Paklenica.
Ko smo prispeli na izhodišče, t.j. parkirišče v Nacionalnem parku, smo krenili po dolini Velike Paklenice do Planinskega doma Paklenica. Po krajšem počitku smo se ravno odpravljali proti Ivinim vodicam, ko je začelo deževati. Po dveh urah se je vreme izboljšalo, mi pa smo prvotni plan spremenili in opravili samo krajšo turo po dolini Velike Paklenice do Crnega vrila, kjer smo Veliko Paklenico prečkali in se vrnili do Planinskega doma Paklenica.

V nedeljo 28.6.2009 smo se v spremstvu domačina Maria od Planinskega doma povzpeli do Male Močile in Jurline. Pri vzponu na Aniča Kuk si je bilo potrebno pomagati tudi z rokami. Na vrhu se je odprl razgled po Velebitskem kanalu, Severni Dalmaciji in Južnem Velebitu. Od tu je sledil spust v dolino Velike Paklenice in odhod domov. Spotoma smo se ustavili še v Starigradu, kjer smo se okopali v morju in nastavljali sončnim žarkom.
Planinski vodnik Boštjan Kozole

II. del: Po sledeh soške fronte (2008: Krn in Krnsko jezero, Batognica). Še vedno zelo oblegana prenočišča na območju Krnskega pogorja ob septembrskih vikendih so  pač botrovala temu, da smo prenočili iz sobote na nedeljo v Lepeni. Zgodaj zjutraj smo odrinili v dveh skupinah na turo. Prva, ki je štela 22 planink in planincev, se je podala ob 5.30 uri iz koče v Lepeni in šla mimo jezera na vrh Krna ter se v Lepeno vrnila okrog 17.ure. Druga skupina 8 planink in planincev pa je šla samo do jezera in koče pri Krnskem jezeru. Vzela si je več časa za ogled teh naravnih lepot. Medtem pa vreme na višini nad 1700 m ni bilo razgledno. Bolj je spominjalo na dež, ki naj bi se vsak čas vsul iz temnih oblakov. Pa se ni in člani prve skupine smo srečno in varno opravili svojo turo. Ko smo se nekje okrog 18.ure pripeljali v dolino Soče, pa smo doživeli močan naliv, ki nam v avtobusu pač ni prišel do živega. Vračali smo se čez Predil, se malo razgledali okrog trdnjave Kluže in zvečer okrog 23. ure prispeli domov. Za razliko s pohodom na Stol, smo bili tokrat suhi in veseli. Kdor je manjkal mu je lahko žal.

V soboto, na Miklavževo, se nas je nabral poln avtobus. Odpeljali smo se v Šentjernej, kjer smo pobrali še tri planince tamkajšnjega planinskega društva in skupaj izstopili na Javorovici. Od tam smo šli peš na Pirčev hrib in nato po grebenih Gorjancev do našega cilja, oz naših ciljev, kajti ena skupina je šla še na Trdinov vrh, velika večina pa je šla direktno v kočo na Sv. Miklavžu.
Med potjo je bilo, kar se tiče vremena, vsega po malem, čeprav so vremenoslovci obetali lep zimski dan. Kmalu od Pirčevega hriba je pričelo deževati, nekje okrog 1000 metrov nadmorske višine so se ponujale snežinke. Ko so tudi te ponehale, je posijalo sonce. Na povratku do Gospodične pa nas je neusmiljeno "toklo babje pšeno". Hudega nam ni bilo, prišli smo zdravi in celi domov, pa tudi zadovoljni s pohodom, saj so nas prijazni šentjernejski planinci lepo vodili in nam povedali marsikaj zanimivega o njihovih krajih. Še bomo šli na Gorjance, morda bomo takrat doživeli lepše vreme in lepše razglede!

Februarski izlet PD Bohor je bil tudi tokrat realiziran z avtobusom. Pripeljali smo se do Hrastnika, na koncu pa smo se vrnili v Trbovlje. V Hrastniku smo startali na Klobuk. Pot nanj je sicer strma, toda izredno lepa, mestoma je podobna naši bohorski Grebenski poti. Do Klobuka je bila pot kopna, kasneje nas je presenetilo nekaj pomrznjenega snega in mestoma tudi led. Uspešno in brez nezgod smo prišli na Kal in nato še na Mrzlico, kjer smo se povzpeli še na 1122 m visok, drugi najvišji vrh v Posavskem hribovju, s katerega smo videli Triglav in celotno verigo Kamniško-Savinjskih Alp ter vse tja do Pohorja in še naprej. Pohod je bil uspešno opravljen in brez nezgod, glavni vodnik je bil Boštjan Kozole.

Fotografije Bohorja